Novice

kritike in recenzije

Atlantique (2019)

Atlantique (2019)

Filmski kotiček, 2. marec 2020 ― Mama Sané in Atlantics, Foto: © trigon-film Slo naslov: -  Angleški naslovi: Atlantics Država: Francija Jezik: volof, francoski Leto: 2019 Dolžina: 106' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Mati Diop Scenarij: Mati Diop Igrajo: Mama Sané, Amadou Mbow, Ibrahima Traoré, Nicole Sougou, Amina Kane, Coumba Dieng, Mariama Gassama Eden zanimivejših prvencev lanskega leta je Atlantik (Atlantique) francoske režiserke Mati Diop, ki med bogato kolekcijo festivalskih nagrad ima tudi veliko nagrado žirije v Cannesu. Drama s pridihom nadnaravnega, postavljena v senegalsko prestolnico Dakar, spremlja 17-letno Ado (Mama Sane), ki je tik pred dogovorjeno poroko z Omarjem, plejbojem iz premožne družine. Poroka bo zadovoljila apetite njene družine in ji omogočila lagodno življenje – takšen scenarij bi brez veliko premišljevanja sprejele vse njene prijateljice, ne pa tudi Ada, ki ljubi drugega. Njeno srce pripada  Souleimanu, revnemu fantu iz soseščine, ki skupaj s prijatelji dela na največjem gradbišču v mestu. Lokalni tajkun v navezi s tujimi investitorji gradi megalomansko stavbo – arhitekturno futuristično čudo, ki bo spremenilo podobo prestolnice. V tej zgodbi o preobrazbi Dakarja v novi Dubai je najbolj sporno, da Souleiman in njegovi sodelavci že več mesecev niso prejeli plačila za opravljeno delo.  Režiserka film odpre s prizorom upora ogorčenih gradbenih delavcev, ki od nadzornikov na gradbišču zahtevajo plačilo za prelito kri in znoj. Futuristični objekt, ki v resnici ne obstaja (računalniško ustvarjeno podobo so dodali v postprodukciji), je alegorija nezdravih temeljev, na katerih se v manj razvitih državah vzpostavljajo bodoče socioekonomske resničnosti. Socialni komentar filma izpostavi položaj mladih, ki z enim očesom zrejo proti negotovi prihodnosti, z drugim pa pogledujejo proti oceanu in premišljujejo o tveganju, ki so ga pred njimi prevzeli mnogi. Diop se skozi film vedno znova vrača k oceanu, ki je za domačine sčasoma postal simbol upanja in žalosti.
Cam (2018)

Cam (2018)

Filmski kotiček, 28. februar 2020 ― Madeline Brewer in Cam (2018), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 94',  Imdb  Režija: Daniel Goldhaber Scenarij: Isa Mazzei, Daniel Goldhaber Igrajo: Madeline Brewer, Patch Darragh, Melora Walters, Devin Druid, Imani Hakim Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem vedno več ljudi svojo resničnost zida na izmuzljivih virtualnih temeljih. Gledano iz gospodarskega vidika je porno industrija je ena izmed panog, ki je v modernih tehnologijah našla nove, neslutene razvojne možnosti. Prvenec mladega ameriškega režiserja Daniela Goldhaberja bi lahko opisal kot tehno-gotsko srhljivko, postavljeno v svet spletnih platform, na katerih dekleta z "živimi" nastopi razveseljujejo svoje naročnike. Variacij je veliko in jasno je, da vloge pred kamerami pri tovrstnih vsebinah za odrasle niso rezervirane zgolj za ženske, a v naslovnem primeru govorimo o zgodbi, ki je navdihnjena z online udejstvovanjem scenaristke Ise Mazzei, ki je svoje čari nekaj časa razkazovala na eni izmed teh platform. Dejstvo, da sta režiser in scenaristka v srednješolskih letih bila par, ter da je Goldhaber kasneje režiral njene nastope v živo, pojasni od kod se je "vzel" ta zanimivi prvenec.  Glavna vloga je zaupana solidni Madeline Brewer (najbolj znani po vlogi v popularni seriji Deklina zgodba), ki igra dokaj uspešno "cam girl" Lolo (v resničnem življenju Alice), ki bi dala skoraj vse, da se prebije na TOP 50 lestvico najbolj priljubljenih punc na spletni platformi. Zdaj, ko je pred vrati tega ekskluzivnega kluba mora storiti nekaj, kar bo poleg rednih pritegnilo še dodatne gledalce. Idej in premetenosti ne manjka in ko ji z uspešnim nastopom na meji sprejemljivega uspe odločilen preboj med najboljše, je cilj končno dosežen. Toda njena sreča je kratkega daha, saj nedolgo za tem ugotovi, da je nekdo ukradel njeno identiteto in prevzel kontrolo nad njenim zelo dobičkonosnim spletnim računom. Re
In beseda bo meso postala

In beseda bo meso postala

Radio Študent, 28. februar 2020 ― “Res je, da sta kampanji, kot sta #MeToo (Jaz tudi) in #Time'sUp (Čas je potekel), uspešni v opozarjanju javnosti na seksizem in spolno nadlegovanje, na mizoginijo in rasizem, da se je odprla Pandorina skrinjica in so dolgo potlačene zlorabe prišle na dan ter opolnomočile ženske, da javno spregovorijo o nasilju.
Systemsprenger (2019)

Systemsprenger (2019)

Filmski kotiček, 25. februar 2020 ― Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo Film Slo naslov: Razbijalka sistema Drugi naslovi: System Crasher Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2019 Dolžina: 118',  Imdb Žanri: drama Režija: Nora Fingscheidt Scenarij: Nora Fingscheidt Igrajo: Helena Zengel, Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide, Lisa Hagmeister, Melanie Straub, Maryam Zaree Vedno mi je v zadovoljstvo zapisati nekaj vrstic o odmevnih debitantskih filmih, s katerimi se z novimi imeni širi krog ustvarjalcev, od katerih lahko pričakujemo velike in vznemirljive stvari. Razbijalka sistema nemške režiserke Nore Fingscheidt je eden takšnih naslovov, ki po moji oceni sodi v najožji krog najboljših stvaritev lanskega leta. Film je prejel berlinskega srebrnega medveda in predstavljal Nemčijo v boju za tujejezičnega oskarja, pri nas smo ga lahko ujeli na lanskem LIFFu, konec januarja pa še v sklopu 10. FEMF-a.  Glavna junakinja zgodbe je 9-letna deklica Benni, ki potrebuje le nekaj minut, da nas povsem šokira in prepriča, kako zelo zahtevno je življenje v njeni bližini. Za njenimi modrimi očmi se skriva bitje, ki svet opazuje skozi izkrivljeno prizmo vedenjske motnje, zavoljo katere je spoznala osebje praktično vseh lokalnih vzgojno-varstvenih ustanov. Benni je nočna mora večine socialnih delavcev, saj ti enostavno ne morejo najti formule, s katero bi jo vključili v obstoječi socialno-varstveni sistem. Je razbijalka sistema, ki so je ne da vkalupiti v obstoječe normative obnašanja in interakcije z okolico. Toda nekateri ji, kljub številnim spodletelim poskusom, ne morejo obrniti hrbta. To sta v prvi vrsti toplosrčna, zaščitniška gospa Bafane in mladi koordinator Micha, čigar naloga je dekličina vključitev v izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami. Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo / Weydemann Bros. / Yunus Roy Imer Dokaj jasno je, da so motnje, ki tako močno obeležuje njen obstoj, generirale travme v zgodnjem otroštvu in problematič

Predstava, ki se zgodi

Kriterij.si, 24. februar 2020 ― Predstava, ki se zgodi Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Mon, 02/24/2020 - 12:46 Predstava, ki se zgodi(ogled predstave 22. januarja 2020) Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju, delo Gregorja Strniše, je nastalo pred pol stoletja. Kljub večkratnim uprizoritvam in nagradam je delo še vedno aktualno. To se izkaže tudi v performativnem raziskovalnem procesu režiserke Maruše Kink in preostale ustvarjalne ekipe, ki jim je bilo to besedilo izhodišče predstave. S karto v roki se kot v procesiji sprehodimo k sosednji zgradbi in se po stopnicah odpravimo v prostor, kjer nas pozdravijo in posedejo performerji, še prej pa ponudijo navadno ali ognjeno vodo (žganje). Zgodi se prvi senzorični moment, stik s kožo, sledi vonj kadila, ognjene vode in kislih kumaric, ki so razporejene na mizicah. Takoj nam je jasno, da je to nekakšna kabarejska razporeditev v nekem neklasičnem gledališkem prostoru. Scenografija in kostumi Tine Bonča nas popeljejo v medprostor, v prostor med realnim in sanjskim, ki ga avanturistično dojamemo z nenadnim začetkom predstave. Kot format se predstava spogleduje s kabaretnim in intimno dramskim. Umešča nas v današnji čas, kjer imamo za valuto svojo lastno bit in smo za svoje grehe pripravljeni prodati dušo. Najprej bi imeli vse za kakršnokoli ceno, potem se polastimo nečesa, kar je živo in ni naše, storimo greh in nam je žal. In potem nastopi trgovanje s hudičem. Otvoritveni song, ki nam izreka dobrodošlico, nas omehča in pripravi na sproščeno gledanje. Začetek je lahkoten, performerji pa ga v nadaljevanju stopnjujejo do turobnega, doživljajsko izčrpnega konca. Priča smo navidezni smrti Lazarja, ki je bil obredno pokopan, ob njegovem grobu pa spremljamo kuhanje in pitje turške kave, pravkar pripravljene na plinskem gorilniku za taborjenje. Prej smo doživljali spektakelsko verzijo kabareja, potem pa se izvajalcu pridružimo pri intimi tega časa, postanemo eno, soustvarjamo čas in trajanje. Odpre se mesto za razmislek, kaj se sploh
še novic